Prežrte davno so že hlače, moji čevlji, srajca,

ter dlak pojedenih po meni dolgo že ni več.

So okostnjaške muhe v popek nanosile jajca,

Ko sem postajal vse bolj hladen, mrzel in modreč.

Po nogah cepetajo mi robotske sive mravlje,

ko z mene trgajo meso in preostalo kožo,

kot da zabijale v organe rjaste bi čavlje

in grizejo in ližejo zdaj stegno mi zdaj ložo.

Nad živimi gosti se živo in nad mrtvim umrlo.

Za nohti blato in med prstmi zdaj je temna prst.

Napolnile ličinke mrtve so s sluzjo mi grlo.

Se v ušesu stiska mnogo izumrlih vrst.

V očesu levem pa gosti se mračno-divji črv.

Četudi mrtev dolgo sem, on pa še ni umrl.

Peter Rangus