Pošast drema

na obzorju norosti.

Izginja reka

po kateri blodimo črede

ni zavetja

za garjavo črno domišljijo

slutimo vse

več kot presleparjeni privid

presahlo nasladno kri devištva

na vseh pohlevnih ramah

žarijo kovinski krokarji

iz nas grenko kaplja

veliki strah navad

ko se valimo neznanci

v neskončni pobeg

vsak sam vsak zase.

Kot ostroga zažrta v meso

bo odmevala naša Pravična ljubezen.

Janez Virant