Pravična
Pošast drema
na obzorju norosti.
Izginja reka
po kateri blodimo črede
ni zavetja
za garjavo črno domišljijo
slutimo vse
več kot presleparjeni privid
presahlo nasladno kri devištva
na vseh pohlevnih ramah
žarijo kovinski krokarji
iz nas grenko kaplja
veliki strah navad
ko se valimo neznanci
v neskončni pobeg
vsak sam vsak zase.
Kot ostroga zažrta v meso
bo odmevala naša Pravična ljubezen.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
- 06. 12. 2016 ob 09:45
- Prebrano 600 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 102.66
- Število ocen: 6
