Počasi

da ne izginjam

prehitro.

Da še malo obstanem,

da začutim

praznino,

ki govori isti jezik,

kot rečna struga

kliče reko,

da steče v pravo smer,

da priteče do izliva.

Stojiva na obrežju

in gledava ta svečani dotik

ko se reka vda

in me ti poljubiš,

da greva naprej.

In se zlijem

z največjo vodo

svojega zavedanja.

Nekoč bova izginila

v morju,

kakor ribe,

ki dobijo svobodo.

Mogoče te lahko celo prehitim,

čeprav se vrtim samo okoli tebe.

Kadar ne vem, gledam tebe.

Ko ne vem, gledam enako.

Ko pa nič ne zmorem

te pogledam še močneje,

da dobim odgovor,

kam.

<3

IŽ-lev