Podarjene vrtnice spe v vazah nagnite,
pod razglašenim poltonom utrnejo spomin -
na preperele vizije v meglovju že davno izmite,
okrvavljenega trnja, bodečih osti, razritih skomin.

Umišljene misli brez mnenj
vlivajo hladne srage potu
prek hrbtišča utajenih čutenj;
pod spone igranega sramu.

Razpletenega kokona ovoj,
odvržen v ščemenje užitka -
krč srca in telesa zastoj
nikdar ne nudita počitka.

Izpete so spokane strune mrtvega vsemirja,
razmajanih terc ljubimec več ne posluša.
Živo ostaja njeno ohišje v telesu klavirja,
a strohnela jima njuna skupna je duša.

Ana Marija Garafol