Pred mano

celi ekran

čudovite igre

besed.

Vstajajo, valovijo

kot trajna na laseh,

vedno zvito,

večinoma okrog,

kakor spletanje

pomladnega venčka.

Večni začetki,

večna srčna nadaljevanja,

utrinki s pogleda

od strani

in čakanje na trenutek

besede iz sebe.

Občutek misli

iz občutka telesa

plakatiranje slik

in odvečno čakanje,

ki sproti briše.

Dan kot iz pravljice

še enkrat repeat,

nadaljevanje zgodbe

ali konec besed.

Ogenj, ki ugaša

ali glas,

ki mu zmanjkuje moči.

IŽ-lev