Upehan

z razbolelo desno ramo

obstanem in naslonim hrbet na evkaliptus

dvignem pogled

obrišem sonce s čela

voščim dober tek vrečarju

in se prebudim s potnimi dlanmi

na meji med še bi in čas je

nekdo v Kamloopsu pa ne ve zakaj je ni

a ne hiti misliti na tišino

ker je prodajalka rož omenila da je trajnica

prišla bo ne glede na število korakov

in pospravim posteljo do naslednjič

obujem ponošene čevlje

s podplati ki niso nikoli odmevali po pločnikih

vdihnem hlad brez misli na velikost praznine

zakaj bi zmajeval z glavo ko pika še ni postavljena.

igor žuravlev