vsak samuraj si pred smrtjo zasluži pladenj toplega
riža: glavonožca sem zaprl v sramoto svojih cunj in
sunil z nožem navzgor. v srcu je zaječala golobica.
na preizkušnji je bil mir, sinovi ozkotirne železnice
pa so gostobesedili s svojimi črvivimi pavjimi jeziki

in sanjali, da v žveplenih mavzolejih koljejo sivolase
otroke. nekje je nekaj zažvenketalo, kot da bi zobna
proteza padla na tanko srebrno ploščo in v ogledalu
neba so zaječale prve snežinke. izvlekel sem rezilo
in že mrtev vklesal v bazalt oblakov človeški obraz.

Dani Bedrač