Povodni mož, ujet v mehurju palače
objema mahovino na stebrih pozabe.
Luskasta vrv mu veže mehko telo,
drhteče v mulju prastare globine.
Na bregu napetih prsi
valovi hrepenenje.
Nečimrni odsev draži
nemirno vodovje.
On v tolmunu
nima oči, saj vse ve.
On v tolmunu
nima srca, srce si mu ti.
Ni plesa, ni več glasbe iz piščali odmrlih vej.
Le reka je, ki se venomer suši.
( Okamenele struge, 2013 )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!