Slišim jokati smreke.
Medtem ko hodim
po jantarjevi poti
in se spotikam ob njen glas.

Vprašala bi jo,
če ti še vedno leži ob nogah.

Če ti še vedno
secira balade s kirurško natančnostjo,
kot ti je polagala
mojo dušo na hrastovo mizo,
oblečeno v kvačkano krilo.

Vprašala bi jo,
če ti še vedno umiva obraz.

Ti je spletla darilo
v barvi sive,
ti je povedala o moji zeleni, ki teče čez čas?

Ne vem,
vseeno upam, da te pregiba v dlani.
Da si zmečkana umetnina
v gubah njenih minut.
Naplavljena,
vijoličasta usedlina na strmini,
kjer se mačkasto zvijata
in zavijata skozi poplavljeno strugo.
Obupano upam,
da plešeta na noč.
Ko igrajo le bogovi.

Ne verjeti v to
pač ne smem.
Rasla sem s tem v kosteh.

Vseeno, ne morem,
da ti ne povem.

Kako zelo so modre moje zenice
v odblesku rjave.
Kako brezbarvno tvoja duša ščuva noč.
Kako ima še zdaj odtenek lune silno moč.
Kako me odvrtiš v sobotno jutro,

v milje onkraj,
v milje proč.

Tam sedim na marmornati klopi.
Z bogovi režemo niti, ki pletejo nebo.

lorellia