Nekdo mi je rekel,

povej besede močnejše od vulkana,

trdnejše od neba

in lepše kakor roža.

Če bom kdaj šepetal misli na tvojem pogrebu,

da bo zastal dih in se orosilo nebo.

Pomislim na ptice, ki preletavajo nebo,

v zaletu brez migajočih kril jadrajo.

Pomislim na drevo, ki trdno stoji,

ko pričakuje nevihto, ki lomi strehe ter ljudi.

Pomislim na dež ki pometa ulice,

brez vprašanj kaj in zakaj odnaša vstran.

Vem, kaj bi si želela slišati,

besede ob katerih bi se zlila v objemu, 

morda še zadnjič pogledala tiste oči, 

in si rekla, sedaj vem, da še pridem nazaj.

Po te besede. 

"Vse bo dobro. Tukaj sem"

Ker...

to so besede, ki se jih ni moč zlagati.

Barby