Danes poslušam besede, molčim.

Ogromno zgodb prepletenih, 

dišečih po čudnih parfumih,

je nekje nad menoj. 

Niso besede tiste, ki jih slišim, 

pač pa v njih govorijo oči.

Drugačno zgodbo se čuti

in mnogo lepše diši.

"Vstanem, odkorakam do igraje,

Se nagnem naprej da mi veter poboža lase."

Le kam so odšle resnice v ljudeh,

in zakaj oči vedno govorijo drugače?

Mar je res, da v njih angeli spijo? 

Isti smo. Vsi. 

...in iste imamo oči...

(tako prekleto iskrene.)

Barby