Ko veliki materi ljubezni
predsodki in zavist
raztrgajo obleko
in ji v breznu samoljubja
zlomijo utrip
Ko velikemu očetu
tihemu razumu
odtrga glavo puhlost
in jo zdrobe zobje
zastrupljeni z vsadki
suženjstva
ko bistre potoke
posrkajo žrela moči
in se na smolne solze panjev
lepi poguba
nič zavpije zmagovalni krik
takrat midva
prepletenih misli
ubežnic iz okvirjev
spočneva zarod
ki bo spet božanski
seme
za nove izvire
ob katerih bo vzklila
najprej
trava
in z njo spet
prve sence
Odlična!
Vdati se v usodo, kakršno ti želijo drugo, nikoli ni rešitev. Sam si kovač svoje usode in prav je, da nikoli ne obupaš in si prizadevaš za dobro.
In res, proti nasilju se nikoli ne bori z nasiljem, ampak s skrbjo in ljubeznijo, simbol katere sam vidim v travi, ki počasi in neprisiljeno vzklije ob novih izvirih, ki bodo bolj bistri in bolj pitni kot ti, ki smo jih onesnažili z vso nesnago človeškega uma, ki ne razume, kaj se dogaja okoli njega, kaj se dogaja v njem samem pa še manj ...
Lp
Hvala Mladi pesnik!
Lp
Pi
Irena, sjajno!!!
Lp Milena
Krasna pesem!
Lahko noč! :)
pi da, beseda nam da moč.
Lahko mi zlomiš telo, ne moreš pa mi duha, zopet se bom
vstal in se čez obzorje podal.
Naj bo noč brez skrbi
Milena, Arabela, hvala <3
Felix, naj bo tako! :)
Lp
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!