S godinama
smanjuje se prostor za Poeziju
prsti drhte nad slovima
kao nebo nad galebovima
vječnost postaje toliko bliska
da je osjećaš kako te upija
kako te apsorbira ciničnim usnama
u beznačajnu kolosalnost
nevidljive ljepote
papir se lijepi
za nemoćne usne
žene te ostavljaju
jer nisi dovoljno grub
vid te ostavlja
jer nisi dovoljno gledao
a tijelo te čeka
da se napokon smjestiš u njega
kao u stari čamac
pa da potoneš s njim
u jedno
zajedno.
Poslano:
23. 11. 2016 ob 03:46
Spremenjeno:
23. 11. 2016 ob 03:46
Duško.
Čudovita pesem, resnična ja!
( žene te ostavljaju
jer nisi dovoljno grub )
ampak dragi pesnik, to pa vendar ne more biti res !!!
lp GJ
Poslano:
23. 11. 2016 ob 04:11
Spremenjeno:
23. 11. 2016 ob 04:12
Duško, dobro jutro
Ni kaj, odlično si to napisal, kot vedno.
Je poezija prava velika in široka kot filozofija in kdor ne mara čigavih pogledov
jih nikoli noče prebrati še manj razmišljati...
Ja, da se potone s čolnom, res. Mi smo samo tisti, ki morju izpuščamo dno in sušimo bogate oceane, ker radovednost ubija in zlo uničuje.
Lep srečen dan ti želim Duško in lep pozdrav v lep Zagreb,
I. Šelmić
Poslano:
23. 11. 2016 ob 08:27
Spremenjeno:
23. 11. 2016 ob 12:43
Krasna pesma, duboka, jako osječajna, sa tugom boli i što šta bi se moglo napisati. Bravo Duško!
Sa vremenom sve se mijenja, pa i u duši nas, koji nismo više u mladim godinama, jer to je život.
Ljep dan ti želim...
Hvala od srca, Medi, GJ, Irena i Romano !
lp iz Zagreba,
Duško
Pisati o minevanju s tako prepričljivo pesnško govorico je po svoje anahronizem, še posebej, ker se pesem začne z zmanjševanjem prostora za poezijo, v katerega se naseljuje šepanje vida, osamljenost, bližina nevidne večnosti in pa občutenje telesa, teže vraščenosti vanj in usihanja - a še vedno ravno prav za: pesem! čestitke,
Ana
Hvala na podčrtanki draga Ana, od srca !
lp iz Zagreba,
Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!