bila je težka jesen
svinčene uteži je obesila preko ramen
in zdaj vse kar kdo reče
pade na beton in tam obleži
nabira se kot prah v stanovanju starca
kot na stolu oblačila ki niso umazana a tudi čista ne
kot na koledarju ponedeljek torek sreda in tako naprej
da bi prezrli praznine
govorimo o vremenu o volitvah
o prezgodaj okrašenih ulicah in o ameriki na splošno
včasih kaj zapojemo in prav dobro gre
vse do verza o tistih ki so odšli
ki ga pogoltnemo kot papir
hrapavo suho in komajda
ne vemo kam bi raje prevrteli čas nazaj naprej
in dosti je še stvari ki jih ne vemo
bi potovali ali raje ne
bi spali pozabili se jezili
nase nate na koga sploh
morda bi pritisnili pavzo in nekaj časa
samo molčali o jeseni in o življenju kot takem

TadejaL