Prostorni časi

se križajo

razpeti navzven

in notranje odrti

si češemo

vesoljno ozadje.

Proti skozenj sežeš

s pogledom sanj

odstaviš hitrost

in počasi zadrgneš

veki čez veke.

Le hip stran je

pravi vmesni del

kakor razlita celota

brez ene same enakosti.

Skrb je deljiva napol

kot odhajanje naproti

z obrazoma v dlaneh.

Pihneš v roko snega

ko čutiš oblet poletne nevihte

kakor sonca kap na čelu.

Narahlo zdrgneš tretje oko skozi očesi.

Dare Gozdnikar