Vzpenjal sem se v višave,

a na koncu padel sem v nižave.

V srcu mojem je radosti kipenje,

a sedaj čutim samo bridkost, trpljenje.

Hodil sem po oblakih, kot ptica jadral sem prek neba.

Ah, zakaj bilo je tega treba?

Zakaj nekdaj duša vesela, vzradoščena

biva sedaj v meni gola, prazna zapuščena?

Ah, zakaj mi kruta usoda je na hrbet dala

težko breme, težko kot skala?

Zakaj, zakaj ga moram, ubožec, nositi?

Zakaj se ne smem svojega življenja veseliti?

Življenje sužnjevo je prazno, pusto je kot skala,

odrešitev njegovim mukam šele smrt bo dala.

orfej