Starca
Trd nos. Z njim zgolj diha. Z očmi vidi v noči, kakor ris v hosti. Ličnici mu na obeh straneh režejo kožo. Režejo ga tudi noter, da kri šprica po bližnjih. S hrapavimi prsti kri briše svojim in sam sebi. Pokončna drža mladih dni vztraja. Vsi drugi so že vsaj malo grbavi. On pa ni.ODSEV V REKI ODSEV V SEBI ODSEV V NOČI
Gube smejanja, ne od časa so mu nagubale obraz. Srce se ni spremenilo dolgo že. Smeje se sam sebi in vetru in kakor, da bi veter se smejal mu nazaj. Pa vseeno briše solze iz drugih. One pridejo ob smehu, brez njega. Beli lasje so od časa pobelili ne od solz. A tudi času nič ne zameri.
Gube smejanja, ne od časa so mu nagubale obraz. Srce se ni spremenilo dolgo že. Smeje se sam sebi in vetru in kakor, da bi veter se smejal mu nazaj. Pa vseeno briše solze iz drugih. One pridejo ob smehu, brez njega. Beli lasje so od časa pobelili ne od solz. A tudi času nič ne zameri.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 18. 11. 2016 ob 15:19
- Prebrano 527 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 57.83
- Število ocen: 5
