Ko siva starka boš
in jaz pepel,
že davno ohlajen.

Pravnuk naj rožic ti prinese:
marjetic belih kakor sneg
in tri vijolice dišeče.

Marjetice za moje pesmi nežne,
vijolice za tvoj prešeren smeh.
Toplo segrel bo najine spomine
ta žarek sonca v zgubanih dlaneh.

Kot tiha reka dolgo je življenje,
v koritu starem mirno valovi,
a v srcu tvojem blagem hrepenenje,
ljubezen najina naprej živi.

Na sivi kamen jih polóži,
nikar jih s solzo ne zalij,
ob njem le malo se spočij.

Dotik le topel tvoj
me oživi,
spet tukaj sem, s teboj.

Pop Otnik