
si pozabil
da je sonce vsak dan drugačno
in nikoli nima enake temperature
da se skremženemu obrazu reče bolečina
in se prav tako imenuje odsotnost besed
nasmehov dotikov pogledov
da molk ne pomeni priznanja
niti zanikanja
si pozabil
kako jeseni cvrkutajo sinice in taščice
in kakšen okus imajo misli
med branjem zapisov na topli koži
ali sok češenj iz moje roke
kako zvenijo ščipalke ki držijo sveže perilo
in kako nagajiv je lahko veter
ki v nepravem trenutku pokrije ustnice z lasmi
si pozabil
občutek padanja v vodo
hlastanja za zrakom med bojem
panike ko nečesa ne moreš najti
in misliš da je dober načrt splaval po vodi
občutek krivde ki bo ostala nepriznana
čeprav bi najraje stekel na sredo ulice
in izkričal drobovje
nisi pozabil
samo zakopal pod kupe odpadlega listja
in pod valove možganskih vijug
premešal koščke različnih sestavljank
in pustil da jih prepredejo sive niti
odsekal roke ki so te premesile
v neprepoznavno gmoto
iz katere gledajo navidezno enake kot so bile
prazne oči
dragi modri cvet,
težko bi pozabil, kdor te prebere.
Lepo, rahločutno, malce hrepeneče, ravno pravšnja za današnji večer.
lp GJ
Prelepo! Kot bi kapljala iz mojih žalosti.
morda si se zavil v sive koprene, ker misliš, da sem pozabila jaz.....
Objem
Pi
gorskijavor, hvala, res je taka - bolj za razpoloženje ob jesensko-zimskih večerih.
pi, hvala za tvoje misli in objem.
LP, mcv
Priklicevanje (kot urok) spominov, da bi se zganila, vsaj malo odškrnila vrata v dvojino ... pesem, ki z zunanjega prodira vse bližje in globlje, v notranjost, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!