Zvezde na nebu lepo so zložene,

na šahovnici črni vse se svetlika.

Okenske veke, do konca spuščene,

ne vidijo lune, ki zvesto mežika.

Gladina podvaja igro z višav,

scenarij obračajo navidezni prsti.

Predstavi ovinkov in okrajšav,

ploskajo gledalci, prvi v vrsti.

Na koncu ulice, hiša na levi,

žal ne ujame briljantnih mežikov,

po zapuščenih hodnikih plazeči odmevi,

izmikajoči ustvarjajo serijo trikov.

Pešec z dežnikom mirno koraka,

nekdo pa za hrbtom mu skozi sledi.

Nikogar ne sliši, nikogar ne čaka,

četudi mu tujec nevidni prektiža poti.

Mestne kolone daljše se zdijo,

potuhnjena senca hiti za vogal.

Hitro izginjajo, prehitro zbežijo,

kakor v vetru zamolkli vokal.

Na koncu ulice, hiša na levi,

žal ne ujame briljantnih mežikov,

po zapuščenih hodnikih plazeči odmevi,

izmikajoči ustvarjajo serijo trikov.

patriktomsic