Bilo je takrat,
ko si imela divje oči,
ranjene od številnih vbodov.
Češnje so cvetele na pragu tvojega doma.
Po svobodi je dišalo.
In si šla.
Tistemu sanjavemu pogledu si sledila.
Imela si pogum
in si segla po zvezdah,
ki niso nikoli svetile
na tvoje strgane rjuhe,
kakor jaz nisem nikoli stopila na oder.
Pa vendar sva se obe spretno premikali
po premisah razpotij.
Deblo in veja.
Do tvojega padca v nepovratnost.
V hrabrost neke samote.

Kadar mi režejo veje,
prisluškujem govorici najinih korenin.

Andrejka