
odavno je bog svoja široka
(napornim vežbama
definisana)
leđa okrenuo zvezdama
(malim boginjama
mraka)
svojim dokonim pratiljama,
zastalim
u kadru nemog kadrila
sa isprekidanog crno-belog filma,
zavivši ih u šarene krpe
zaborava.
pa sad čeprka,
nešto traži
po štavljenoj koži zemlje.
prihvatajući nova uhlebljenja
(kao svoj usud i konačnost
uzemljenja)
postade tumač
snova iznemoglih
novembarskih trava
Pesem, v kateri je čarovnija izrekanja, ki pred bralčeve notranje oči razpostavlja zaustavljena ozvezdja in božje utelesitve, vse nebesno in zemeljsko - toliko tega, kar je povzročilo povsem naravno jesensko omrtvelost ... rahločuten in poseben pogled, v katerem se želimo zadržati za dolgo časa (da se prebijemo kozi ta november) ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za divan komentar!
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!