Resnično kar si napisal Felix, imej lep večer...

Danes sva pa oba o okovih pisala:-)

Lepo resnično napisano.

Lp

romano hvala, največkrat smo ujetniki sami sebe.

westre da, to je odsev, največjo prekletstvo smo sami sebi.

Vsem kateri potrebujejo pomoč, jim podajmo roko in pojdimo z njimi skozi pekel do velikih vrat, danes, jutri, pojutrišnjem, vedno, brez pomoči velikih vrat za njih ni. 

Razbijmo okove, poglejmo življenju v oči ter ponosno in z dvignjeno glavo stopimo skozi velika vrata življenja. 

To je moto verzov.

Dopolnjena

V tisoč okov nas življenje zapre

tisoč okov  našo srce odpre

najtežje okove pa si sami zadamo

Pomagajmo jim.

Razbijmo okove, poglejmo življenju v oči

ter ponosno in z dvignjeno glavo

stopimo skozi velika vrata življenja.

Imaš prav.

A lahko si tudi oprostimo. Takrat spustimo stvari in ljudi.

Lahko noč Felix.

T.

Tamara hvala

Vsakodnevno se srečujemo z okovi, mnogi si neznajo in ne morejo pomagati, življenje jih nosi sem in tja, dokler nemočni ne nasedejo ali potonejo. Temu je izpostavljen ves mejni sloj, kateri živi na obrobju življenja, še posebej pa mladi in ljudje v jeseni življenja, dovolj je, da jih pogledaš v oči.

Lep pozdrav Tamara

Se strinjam s Tamaro. A ni lahko. Ujeti v svoje žalosti in skrbi, čakamo kovača, da nas osvobodi......

Tisoč okov nam življenje zada

tisoč okov zlomi naše srce

najtežje okove  si sami zadamo

teh tudi tisoč src ne odpre.

Lp

Pi

Hvala Irena,

Kovači smo mi sami, toda kako naj okove odpremo, če so nam vzeli, kladivo in ogenj, z mehom pa še dihati ne moremo. Kako naj sebi in drugim pomagamo, od besed se ne da živet, od velikih besed samo veliki živijo, milijon je pridnih rok, vendar je kladivo samo eno, pa še to je v napačnih rokah.

Irena naj bo življenje brez okov, tudi zlati okovi, so samo okovi.

Se strinjam, nekako....Felix...... najhujši so okovi, ki si jih nadamo sami s svojim umom. Morda ne moremo rešiti vsega sveta, a če se rešimo le svojih spon, ki jih spletejo žalost, malodušje, skrbi, zavist....smo rešili delček sveta. In ko se bi znal vsak od nas osvoboditi...potem ....morda ne bi bilo več tega sveta, ki je le neke vrste učilnica.

Najbolj se me je dotaknilo, da si napisal, da nam odvzamejo ogenj. Ja, tega me je groza, da bo ugasnil ogenj in ne bom imela več luči, da se bi borila s temo v sebi.

Prižigajmo ga drug v drugem :)

Lp

Pi

Se strinjam, nekako....Felix...... najhujši so okovi, ki si jih nadamo sami s svojim umom. Morda ne moremo rešiti vsega sveta, a če se rešimo le svojih spon, ki jih spletejo žalost, malodušje, skrbi, zavist....smo rešili delček sveta. In ko se bi znal vsak od nas osvoboditi...potem ....morda ne bi bilo več tega sveta, ki je le neke vrste učilnica.

Najbolj se me je dotaknilo, da si napisal, da nam odvzamejo ogenj. Ja, tega me je groza, da bo ugasnil ogenj in ne bom imela več luči, da se bi borila s temo v sebi.

Prižigajmo ga drug v drugem :)

Lp

Pi

Hvala Irena, 

da, mnogim že nasmeh razbije okove, zato moje srce vedno gori in duša je njegov meh. 

:)

 našo srce>>>>> NAŠE srce

  lp, lidija

Hvala Lidija, hvaležen sem ti, tudi za morebitna druga navodila in opozorila, Nada Gaborovič mi je nekoč rekla: Dobre misli le besede še izbrusi. 

Lep pozdrav