Iz ravne strehe iznad stanovanj zletel bi v gorski svet.
Počepnil bi in krila bi razpel, da perut vdihne zrak.
Pogledal ostro bi s pogledom stran. Tam je dan, tu je mrak,
In proti soncu, h goram, poletel bi letet, bi letet.
Letel, letel k vršacom, k sebi bi, prvič bi, v pozdrav.
V oblakih letal bi na pašniku mojih solz in oči.
Ko izpod mene strma gora spi, moj razum bi zaspal.
Ves svet v osami, kot na krožniku, gleda me in molči.
Od smoga težka krila bi opral z mahanjem mojih kril.
Bi mrzla sapa iznad Triglava sčistila mi spomin.
Bil, ko na stolpu gore bi pristal, človek ne, sam svoj sin,
In z goro skupaj zrak zadihava, ki se je mestom skril.
Če gorske sreče enkrat bo odpet mili in krasen spev,
ne jokajte čemu sem šel letet. Vsaj živel, sem živel.
"Iz ravne
strehe iznad stanovanj zletel bi v gorski svet.
Počepnil bi in krila bi razpel, da perut
vdihne zrak.
Pogledal ostro bi s pogledom stran, kjer
bledi mestni mrak
in proti soncu, h goram, poletel bi letet,
bi letet.
Nikdar
vršaci več se ne stope. Poletim v pozdrav
jim kakor
konj na širnem pašniku mojih solz in oči.
In izpod mene gore pozaspe. Sliši se le
piščal.
Ves svet v osami, kot na krožniku, gleda
me in molči.
Mrzeča sapa
iznad triglava sčisti vse kar sem bil,
In če
prekinem sploh še kdaj moj let, pa ne vem, če ga bom,
s stolpom
skupaj zrak zadihava. Le ta stolp moj bo dom.
A kmalu
spet bom mojih kril lepet v letu spral in umil.
Ko gorske sreče enkrat bo odpet mili in
krasen spev,
ne jokajte čemu sem šel letet. Vsaj živel,
sem živel. "
Ne vem če se spodobi spreminjat tako drastično že oddano pesem, pa sem dal rajši kar v komentar.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!