oh, moj gostitelj, naj gre zmernost rakom
žvižgat! izvleci cevi svojega ptičjega srca
iz omare zlomljenih senc in naj tvoja tiha
gospodarica sama liže pavje perje v svoji

simetrični konjušnici! pod lasuljami zvezd
rajajo žive piramide in njihove vroče dlani
so polne skrivnosti, ukradenih večnosti: v
sebi čutiš njihov klic, plašni potuhnjenec!

že zdavnaj si svoji jezdni živali nadel črne
uzde in naostril svoj kačji jezik z bronasto
ošabnostjo vsevedca: zakaj si klonil pred
predpisi na tabli ordinacije vsakdanjosti?

zapusti to mesto, to gojišče lenih ostrig,
prilepljenih na podplate lažnega sočutja,
ta kamnolom jalovine, to mrzlo svetišče
vljudne ravnodušnosti! za brežinami rek,

ki napajajo našo blagoslovljeno norost,
je dovolj mrhovine za vsakdanje orgije
in dovolj cvetja, ki čaka, da si bomo z
njim postlali svoja predsmrtna ležišča.

Dani Bedrač