Drobcena ženska, kodrastih las,

se vsi je bojimo, ko povzdigne svoj glas.

Še sonce se skrije, ko mama grmi,

spet ogenj je v strehi in nam se hudo godi.

Čeprav včasih stroga, je prijazna gospa,

v njenem je srcu toplina doma.

Za nas se razdaja, jo zmeraj skrbi,

da otroci bi njeni, lačni ne bili.

Z nami se smeje in srečo deli,

a, ko smo potrti, z nami trpi.

Tákrat je mama, kot obliž za rano,

lahko smo presrečni, da jo imamo!

sanchez