tistega večera me je prosila. ni bil večer, v katerega bi bežal sam. zato sem ji rekel, naj me čaka. tistega večera me je prosila. ni bil večer, v katerem bi jokala sama. zato sem ji rekel, da nimam večerov, v katerih bi sanjal. tistega večera se je dež približeval. in približevala se je otožnost. samotna vrata so nosila vabila. bila so še zaprta, vendar nezaklenjena. nobena luč, tisti večer, še ni gorela. vedel sem, da je ne smem prižgati, če ostanem. ni bil večer, v katerem bi sama jokala. zato sem ostal. zaklenil sem vrata. ni bil večer, v katerega bi se vrnil sam. dež se je približeval. otožnost. rekel sem ji, naj počaka. tisti večer je za rokami skrila oči. v temi je prosila, naj se vrnem naslednji večer. ko bo zajokala v večer brez drobnega utripa.
urednik
Poslano:
06. 11. 2016 ob 11:42
Spremenjeno:
06. 11. 2016 ob 12:24
Če to ni presežek od pesmi v prozi, pa res ne vem, kaj je ... ;)
Ni kaj, iskrene čestitke!
Lep dan ti želim.
Je bil res samo tisti večer?
lpb
Mladi Pesnik, hvala! Subjektivna mnenja so vedno dobrodošla!
Pripenjam pa link na pesem Miza za dva. pri oknu (Lucija Mlinarič), ki pa je res presežek poezije v prozi:
http://www.zalozba-pivec.com/pesniski-turnir/cat/pesnishki-turnir-2013/
Lp, Jošt Š.
urednik
Poslano:
06. 11. 2016 ob 13:09
Spremenjeno:
06. 11. 2016 ob 13:17
Branka, pesmi nosijo skrivnost ..., naj vsaj za kanček ostane.
Lp, Jošt Š.
Jošt, malenkost, in hvala tudi tebi za povezavo do tako ganljive pesmi. Ne vsuje asociacij, ne sili k hitremu branju, pusti pa globok pečat ... :)
Sem si jo shranil med zaznamke. ;)
Lp
Nekaj pripombic, no, saj veš - kako bi jaz še malo sčrtala ;)
tistega večera me je prosila. ni bil večer, v katerega bi bežal sam.
zato sem ji rekel, naj me čaka. tistega večera me je prosila. ni bil
večer, v katerem bi jokala sama. zato sem ji rekel, da nimam večerov, v
kateremih bi sanjal. tistega večera se je dež približeval. in večeru se je
približevala se je otožnost. samotna vrata so nosila vabila. bila so še
zaprta, vendar nezaklenjena. nobena luč, tisti večer, še ni gorela.
vedel sem, da je ne smem prižgati, če ostanem. ni bil večer, v katerem
bi sama jokala. zato sem ostal. zaklenil sem vrata z lažnim izhodom. ni
bil večer, v katerega bi se vrnil sam. dež se je približeval. večeru
otožnost. rekel sem ji, naj počaka. tisti večer je za rokami skrila oči.
v temi je prosila, naj se vrnem naslednji večer. da ne bi bila sama. ko
bo zajokala v večer brez drobnega odmeva utripa. tisti naslednji prvi
samoten večer.
Kaj meniš? Lp, Ana
Glede na to, da sem pred dnevi pod neko pesem napisal, kako podpiram brisanje, bi sedaj izpadel nenačelen, da ne rečem strahopeten, ker sem zapisal tudi nekaj o pogumu, ki je ob tem brisanju potreben.
Torej: pogum je nesreča pesnikov! (Pa saj nisem!) Brišem …
Lp, Jošt Š.
Morda pa bi šel lahko ven še predzadnji stavek? Ne vem, ... ?
Lp, Jošt Š.
Meni se zdi, da si na poti, ko ne potrebuješ več moje potrditve, pesem ti sama govori (mogoče tudi zaradi poguma?). Lp, Ana
Prav zares! Najpomembnejše je: najti "tisto" v sebi, ki ti prinese zadovoljstvo. Če ob tem tudi drugim, je to le +, če pa ne, pa vendarle nič narobe.
Ana, hvala!
Lp, Jošt Š.
urednica
Poslano:
14. 11. 2016 ob 21:50
Spremenjeno:
14. 11. 2016 ob 21:51
Čestitke k otožni pesmi, praznino osmišljuje le bližina ... V pesmi se atmosfera ustvarja s ponavljanjem, prigovarjanjem, majhnimi skrivnostnimi premiki znotraj / zunaj oseb ... lp, Ana
Jošt, čestitke za podčrtanko! :)
Lp
Ana, hvala za obrazložitev in podčrtanko!
Lp, Jošt Š.
Mladi Pesnik, hvala in lep večer!
Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!