navadil sem se hoditi
po rezilu
oblaka
dotikajo se ga otroške roke
in drevo je opornik
kadar ni rose
se svetloba shrani
v bližini kapel
ki padajo
na kruh in mizo
vendar mize niso več hrastove
in v njih ni srca
zato ne dihajo enako
kot pred stoletji
le kri se lažje pobriše
in tudi odmeva ni
če je pesem dovolj visoko
da jo lahko veter zbije
v odvržene cigarete
in razbite steklenice
ko prodajalke zapirajo
izpraznjeno noč
na bregovih rek
kjer se začnejo poti izgubljati hitreje
od kroženja zemlje
in ptice gnezdijo brezpomlad
nad cestnim hrupom
ki ga oblivajo udarci valov
najdenih v polsencah
kjer so jate ptic med letom
samotne kakor peščene sipine
in podložne vetru
enako večne spremenljivke
kakor utripi srca
ko se dvignejo megle
nad sledjo rezila
ki se spremeni v besedo
kdo ve
kdaj
Poslano:
04. 11. 2016 ob 21:30
Spremenjeno:
04. 11. 2016 ob 21:36
v prostoru neštetih ogledal
razgaljena duša
med dotiki večnih sanj
in plesom meglenih slik
išče rešitve vprašanj
kdo sem in kam
Lep pozdrav
Dimitrij
kam
in kdo
rešitve išče
slik meglenih
sanj dotiki
duša razgaljena
ogledal neštetih
dimitrij, tvoji verzi se lahko razsujejo, nekatere besede izgubijo, pa iz besed, ki jih najdeš in pobereš, še vedno žlahtno dehti poezija!
Lp, Jošt Š.
li,
Jošt
A kot vedno
se znajdem v opominu
trenutnosti dneva
zagotovitvi
če sem prišla skozi včeraj
tudi zdaj ni problem
pot
pot je tista lastnost
ki spremeni kam in kako
v kdo
Ma, ste mi dali misliti.
Lep večer!
T.
urednik
Poslano:
05. 11. 2016 ob 17:45
Spremenjeno:
05. 11. 2016 ob 18:33
Tamara, morda je v tej pesmi pot nekakšen pobeg*. In ponovno vprašanje: kam?
Lp, Jošt Š.
*pobeg je pesem, ki je nastala nekaj let nazaj v soavtorstvu kakšnih petnajstih pesnikov (tudi jaz in li sva soavtorja ) in je bila tudi uglasbena ...
----
(kam je izginil moj pozdrav in moj podpis?)
Poslano:
05. 11. 2016 ob 18:16
Spremenjeno:
05. 11. 2016 ob 18:17
Res?
Potem je pa prepozno, da se štulim zraven ;)
Hecam se :-)
Lep večer Jošt.
T.
Mogočna žalost ... odstranila bi tale del:
ob neznancih
pogreznjenih v snegu
in so zagrnjena razbita okna
da so igrače same
za naslednjih tisoč let globoko
Preberi pesem brez njega, kaj meniš? Lp, Ana
Ja, neznance res lahko pozabim. Sneg pa bi skidal in igrače shranil v novo pesem ..., ker bodo, ko sneg skopni, drugače res same naslednjih tisoč let ...
Zagrnjena okna so pa tudi malo "vsakdanja", čeprav razbita.
... No, tako nekako sem še sam sebe nagovarjal ... in naredil Cut in nato Paste nekam drugam ...
Ana, lp!
Jošt Š.
Lep pesniški samogovor (tvoj komentar), pesem pa - v puhasti belini toliko ostrine! - melanholična atmosfera pesmi, ki poudarja razkorak med zajetim in shranjenim pogledom od nekoč (z očmi otroka) in ponavljajočim in izčrpujočim zdaj (z očmi jate), pesem, ki o-toži, ki še zbira (kot se mi zdi, večina tvojih rekviemov) besede, ker izrekanje jemlje smrtno resno. Čestitke,
Ana
Ana, hvala za ta poglobljen komentar! In za izbor.
Lp, Jošt Š.
Tamara, hvala za želje lepega večera, ki ti jih šele danes vračam v ta in naslednje večere!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!