Na robu
Sledeča v neznano
z mesečino v laseh
se odrinem nazaj
nepopustljiva, kot tarča.
Zmuzljiva, prestrašena,
pozorno zasačena,
sem skrila se vate.
Izpostavljena , brez praske,
ostala je stara zvijača,
brez milosti, za milost
se hrup je polegel
in dim razkadil,
zadušena v globini
bila zadnja je ura.
Sojenje…
Finale ukročen z enim
dramatičnim zamahom.
koščka papirja,
ki je oznanjal konec obdobja…
do smrti.
Stala sem na robu,
elegantna pojava
z nogami v zanki.
Zakaj me nisi potisnil čez?
Res dobra pesem, bravo Arabela....
Lep ustvarjalen dan še naprej!
Hvala za pohvalo, Romano. :)
Meni je zelo všeč: pesem kot celota, še posebej pa me je nagovorilo sporočilo ... se mi zdi, da sem te res začutil.
Veliko navdiha še naprej! :)
Hvala, Mladi pesnik. Malce igranja z ognjem je v tej pesmi...
Naredi si lep dan.
Lep konec in lepa pesnitev.
lpb
Hvala, Branka. Saj veš, pohvala vedno dobro dene.
Lp
Od sojenja naprej me spominja na nekoč, nekje itd ...( name )
lp GJ
Nekje imam tudi pesem z naslovom Nekoč, nekje. ;)
Naj rečem; lepo, da si se našla tam?
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
- 04. 11. 2016 ob 00:19
- Prebrano 643 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 214.96
- Število ocen: 11