Beseda
Izmislim si novo Hrapavo
ki jo lahko vlečeš
po koži Boli enako
kot zmeraj Nekje
v trebuhu ki je že zdavnaj
izgubil glasilke Morda
bi se morala končno
zabosti Izsesati vse
mravlje tebe konice
svinčnikov in zaplate
blata Če jo obesim
med ostale bo
osamljena Drugje
bo zardevala od
strahu Vsadim
jo vate Ji vrežem zobe
in kremplje
***
Telesa umirajo na
hrbtih prednikov Ogromna
žoga ki se ne briga
za gravitacijo in
svetilnost predmetov
Prazno pomeni isto kot
nedokončano Morala
bi se uničiti Morala
bi nehati govoriti
v pogojnikih
***
Dvojina ni narejena
za strahopetce
Straho/petje
je edina možnost
***
Ne bom povedala
kako sem si končno
sprala lase Ali kako
si lakiram blazinice
da bi otopele in
jim ne bi bilo treba
čutiti gosenic
Ne bom povedala
besede Tišina
je okus v ustih
ko si odgrizneš
jezik
Pesem, ki se (znova) giblje med polji samouresničitve in samouničenja, in (ne)zmožnosti dvojine ... meni naslov ne deluje, nimam pa predlogov ali idej. Mogoče pa samo neutemeljen občutek.
Kaj meniš? Lp, Ana
Mogoče - Hrapavo?
Lp,
Vesna.
Bi šlo, ampak potem bi morala Hrapavo odstranit s konca prvega verza ...
Hm ... kaj pa preprosto Besede?
Ne vem, prvi naslov je bil (priznam) zgolj bolj izhodišče. Vseeno pa (ponovno) govorilm (tudi) o besedah ...
Misli?
Mogoče samo Beseda? Mislim, da bi bil bolj na mestu edninski samostalnik ...
lp, Ana
Ja, imaš prav. Bo pa beseda. :)
lp, H
Čestitke,
pesem, v kateri p. s. z vsemi kriki in mukami, vztraja pri tišini.
Lp, Ana
Ana, hvala :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 02. 11. 2016 ob 17:13
- Prebrano 1014 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 308.52
- Število ocen: 10