Neupanje

Ponudil si mi roko,

ki se je ob dotiku z mojimi prsti usula kot lačen cvet vrtnice. 

Zate, si dejal,

utrgal sem jo v tistem jutru, ko si dišeče žgolela. 

Čutil si, da je na mojem licu prepredena laž.

Medene besede so zaledenele na mojih ustnicah.

V hipu  sem pokosila zadnje sledove tvojega diha

in te ponudila zmrzali, da te pogoltne vase kot lačna zver

in izpljune drobce raztresenih semen upanja.

Ne ne,

ne boš vzklil na pomlad,

ne drezaj v utvare,

dopusti si umreti zame. 

ajda

romano

Poslano:
30. 10. 2016 ob 18:31

Vaaaauuuuuuuuu, ta pa je globoka, čutna, čestitam in všeč mi je!


Imej lep večer še naprej, romano

Zastavica

ajda

Poslano:
30. 10. 2016 ob 23:13

Hvala romano. Ko bi le jaz lahko bila tako dobrohotna v komentarjih tvojih pesmi:).

lp, ajda

Zastavica

romano

Poslano:
30. 10. 2016 ob 23:46
Spremenjeno:
30. 10. 2016 ob 23:56

Vsak naredi, kar mu narekuje in ga usmerja um, duša in srce, kajne? Veliko pa volja, ta je po navadi tisti krivec, ki nam daje občutek vztrajati ali ne, nekoga obradovati ali pa tudi ne...


Nočko Ajda, pa lepe sanje imej!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

ajda
Napisal/a: ajda

Pesmi

  • 30. 10. 2016 ob 18:00
  • Prebrano 805 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 344.44
  • Število ocen: 14

Zastavica