Neupanje
Ponudil si mi roko,
ki se je ob dotiku z mojimi prsti usula kot lačen cvet vrtnice.
Zate, si dejal,
utrgal sem jo v tistem jutru, ko si dišeče žgolela.
Čutil si, da je na mojem licu prepredena laž.
Medene besede so zaledenele na mojih ustnicah.
V hipu sem pokosila zadnje sledove tvojega diha
in te ponudila zmrzali, da te pogoltne vase kot lačna zver
in izpljune drobce raztresenih semen upanja.
Ne ne,
ne boš vzklil na pomlad,
ne drezaj v utvare,
dopusti si umreti zame.
Vaaaauuuuuuuuu, ta pa je globoka, čutna, čestitam in všeč mi je!
Imej lep večer še naprej, romano
Hvala romano. Ko bi le jaz lahko bila tako dobrohotna v komentarjih tvojih pesmi:).
lp, ajda
Poslano:
30. 10. 2016 ob 23:46
Spremenjeno:
30. 10. 2016 ob 23:56
Vsak naredi, kar mu narekuje in ga usmerja um, duša in srce, kajne? Veliko pa volja, ta je po navadi tisti krivec, ki nam daje občutek vztrajati ali ne, nekoga obradovati ali pa tudi ne...
Nočko Ajda, pa lepe sanje imej!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ajda
- 30. 10. 2016 ob 18:00
- Prebrano 789 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 344.44
- Število ocen: 14