Slaba dva metra ti kopljejo, kopljejo,

Kmalu dva metra ne skopljejo, skopljejo,

Doktor je rekel pol leta.

Nad tvojim grobom stojiva odeta

V črne obleke, stojiva objeta.

Gledava polja, ki sva jih orala,

Reke, potoke, kjer sva se kopala,

Temne volkove, ki sva jih poznala.

A ker jih gledava skupaj objeta,

In ker nad grobom sva skupaj objeta,

Grob je bolj plitev, se manj ga boš bala.

In se bojiva. Se res ga bojiva.

Rakom, ki kopljejo redno kričiva,

Da naj ti kopljejo grob bolj počasi,

Da naj ti kopljejo grob bolj počasi,

Rakom kričiva. Jim zgolj jaz kričim.

Mar tisti jaz sem, ki se jih bojim?

Reke, potokov, volkov se in njive.

Nje se bojim,

Reke vse sive,

Volkove nežive

Pasti bom peljal

Na njo.

Ali morda že ne pašniku sem?

Ti pa nad grobom me čakaš z dlanjo,

Ki je odprta in ki da vsem,

Če le na grob ji kdo pride.

Slaba dva metra ga kopljejo, kopljejo,

In ko do konce ga skopljejo, skopljejo,

S tabo bom jaz, ko ti sonce zaide.

Peter Rangus