Na površini oka plutaju mrtve ribe
Trbuh se osuo tundrastom skromnošću
U pupku mi spava zalutalo mrtvo more
Široka stepa prosula se niz ramena
Tiho zavija bolesna vučica klizeći niz umorna leđa
Srce prepuno autoputeva, običnih drumova, kozjih staza
još prođe pokoji fijaker i,
skoči kočijaš da istimari konje
Putnici ostavljaju stope
Čistači štrajkuju dekadno
Stalaktiti stopa uobraženo grickaju kao pacovi
Hvatač snova se izgubio u sibirskom slepilu
Kasno je
Doziranu ljubav piju mlaki ljudi
Kasno je
Otrovane ribe plutaju u mom oku
Jelena Stojković Mirić
Telo kot pokrajina; shojeno, zvoženo, utrujeno od delovanja, stikov, časa, zazdi se, kot bi bilo pokrajina, v kateri so poginile ribe (simbol odrešenja) - na nek način ujeto v brezizhodnost ... čestitke,
Ana
Hvala.
LP
Jelena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jelena Stojkovic Miric
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!