Mrtve lutke so se obarvale,

v vosek.

Zvezde nad sabo so izgubljale,

prehod je ozek.

Poslikan s slikami brez pomena,

 črnimi kvadrati.

Iz stropa priteče bela,

glas zakliče: «Kje si mati?«

Izvir smrtnega pigmenta polni,

lutkino odrezano glavo.

Ko ji obraz počasi medli,

razjeda ji uniformirano opravo.

Zoži se ovalna kapsula,

stisne k sebi razcefrano telo.

Odide vse v obliki kristala,

ko počasi razpade še nebo.

Lara Gobec