Bilo je lepo

vreme in ti

skupaj sta pustila

pečat name

sonce je sijalo

mimo jesenskih vej,

ko sva pod lipo

bežeče gledala

na drugo stran

nagibal si se

kot vsakič

kadar si radoveden

sem  ti rekla,

dovolj bo

iskanja,

ne išči več,

ne potrebuješ

dovolj imaš

in sem zaspala

uživala sem

med tvojimi dlanmi

in jutro je zdaj,

znova sije

znova išče sonce

tisti oči,

ki so včeraj

tako nežno gledale.

Danes so na

peronu

in čakajo zadnjo postajo.

Tista je prava,

lahko bi napisal

zgodbo o tem,

kako ostaneš

ko sije najbolj,

a takrat sem spet sama.

Pod svetlečim vejevjem

iščem zadnji pogled.

Če kaj bolj umirja,

kot to,

ta občutek,

da te ni,

ko ni več poti

za dva.

Sva slika za album.

Tam so zaprti pogledi,

nihče jih več ne vidi,

zaprto kot zapečateno.

IŽ-lev