podpisati je še najlažje toda
koliko je takih ki bi jim povedala
kako je bilo ko si prvič
stala poleg človeka ki je izgubil zavest
črte na obrazu so postajale globlje
bobnelo ti je v ustih
in pred oči ti je silil Gran Canyon iz dokumentarca
v njegovih razpokah opečnat Kolorado
najprej si zamižala a si dovolj razločno slišala
klice na pomoč in kako vam je ime gospod
z dlanmi si pokrila še ušesa
in omotična obstala na rdečem skalnem previsu
mrzlično si nihala
in si mrmrala da bo vse v redu
ne veš sicer kako se je zgodba končala
je moški preživel se je srečal s svojimi
si je kdaj prižgal kubansko cigaro
je imel kdaj otroke je pisal romane je ob večerih pil
so mu vnuki prinašali sadje je umrl
na betonu ko si kot mlada aktivistka
visela nad reko v Arizoni
Kratki in neizbrisljivi prizori, ki ti v življenju vzamejo sapo: biti z nekom na robu, med življenjem in smrtjo, klicati na pomoč in se potem v rednih presledkih spraševati; se je obneslo? Zanimiva pesem o bivanju, čestitke,
Ana
Hvala za podčrtanko. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TadejaL
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!