Mesto je odsev luči
na mokrem pločniku
in sive stavbe,
ki režejo sivo nebo.
Mesto je svetloba,
ki požira zvezde in
dnevi preživeti ob tebi.
Mesto je v tvoji glavi,
polno glasov in tisočih obrazov.
Mesto je tvoj objem,
obiskan kot polnočni klub,
v katerem dekleta izgubljajo mir.
Mesto je tišina in nemir v enem.
Mesto je na tvojem obrazu,
neznanci v očeh ki jih ljubim.

Ampak.

Jaz sem divja nevihta,
neukročeni krik narave,
ki vdihne zimo in izdihne poletje.
Jaz sem lev v savani tvoje duše
in orel nad čredo dvonožnih ovac.
Jaz sem divjad med starodavnim drevjem
in mlada orka v ledenem morju.
Jaz sem trop volkov, ki tulijo luni
in mladič, ki se postavlja na noge.
Jaz sem divja.

Ampak.

Govoril si mi s tihim brenčanjem,
ki ga slišiš v mestu
in odgovarjala sem ti
z šepetom vetra.
Ljubil si me kot stroj,
ki razdvaja drevo od korenin.
Govoril si mi laži,
ki jih govori mesto ljudem,
ki upajo vanj.

Ampak.

Zavedla sem se,
kot se zave plen pred plenilcem.
Volkovi ne spadajo v mesto.

Ursula