Odpre se zêlen breg.
Prestópiva gredino,
Da prideva v votlino.
V njej biva Kosolet.

Obkroža bakel pet
Njegovo temno vzglavje,
Tihotno kakor navje.
Ves hladen je in lep.

Dve vreči nama da.
Bakleni soj zamira.
Že skala se zapira.
Nazaj ven kapneva.

Desétnika zdaj v svet
Se morava vrniti
In vreče napolniti.
To hoče Kosolet.

Preteče vrsta let.
Spet zêlen breg razkolje
V vzporedno se vesolje.
In spet je Kosolet.

Pristopiš kot satir.
Cekinov polno vrečo
Razsuješ mu pod svečo.
Odkupil si svoj mir.

In zdaj boš moj sodnik
In moja prazna vreča
Odslej bo moja ječa.
In Kosolet krvník.

Aleksandra Kocmut - Kerstin