Novomeška bolnica v februarskem mraku,

Resna, utrujena od mraza vseh preteklih mrzlih zim,

Se svetlikala je v odsevu mesečevih rim.

Gretje v sobi ni staliti moglo zledenelih src,

Ki obiskovala so v preteklih dnevih starca,

In trpko čutila, da ne bo dočakal marca.

Če odštejem dušo in spominov stare brazde,

Z vrvico zategnjena piđama tehta več kot on,

Kakor z trhljeno vrvjo vezan helijev balon.

Bleda glava mu leži na desnemu ramenu,

Gleda preko zasneženih oknic mesečina,

Ga, ki z Vero vozi po primorki topolina.

Nepremikajoče se oči v temi vlažijo,

Gube poglobijo kožo cel je šocej hrapav, vel,

Vsak mu las postaja bel in on postaja bel, bolj bel.

Solza ena sama mu polzi, ko v noč zašepata:

»Reks boš čakal Vero z mano na oblaku gnade?«

Ko utihne, veke sklopi. Solza kapne z brade.

Peter Rangus