Spokorjena
ko padaš razrahljan pajac v kristalno globočino
odblisk na stenah vsega, kar si želel postati
mimo priprtih vek zdrvi v ugasnjeno praznino
temina vseh odprtih vrat in gnezd, ki nisi jih uspel nastlati
če pa po slepečem slapu trdna lestev bi vodila
srce razumu, glava nogam dala bi oporo
vse težke slike, zvoki in tesnobnost bi minila
zvest ostaneš sebi? ali kleknil bi v pokoro
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
- 16. 10. 2016 ob 11:50
- Prebrano 554 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 184.77
- Število ocen: 6
