III.
Skozi tisočletje srednjega veka,
čez vzpon razuma renesanse,
do padca pocukrane romantike
jo je preganjal, tuhtal
kako neboleče in s šepetom
zariti meč v neumrljivo meso tega angela smrti.
Naveličana bežanja,
ga je pričakala na stičišču
časa in prostora,
kjer se lomi svetloba
kjer zvok pakirajo v vakuumske vrečke.
Kričeči črni lasje so bili
svarilo togim osvajalcem,
a on ni bil en izmed teh
iz žepa je izvlekel revolver -
nalivno pero,
in vanjo zlil vso črnilo
dokler se ni majala v kolenih,
opita sanj.
Začutil je trenutek
in modras je usekal,
iz tenkih ustnic brizgal strup
dokler ni stokala od nočnih mor
in ugodja
in ideje apokalipse.
To je bil izhod iz slike,
zadnja rešitev polarne odvisnosti.
V dlan je vzel dinamit,
vanjo izstrelil supernovo
in tako sprožil čudovito zaporedje dogodkov,
rojeno iz žrela zla,
ki je preživelo test ljubezni.
Neslišen pok implozivnega groma
ne zgane nikogar,
razen slikarja ki toči solze
in kvari svojo mojstrovino.
Ne obotavlja se,
drži se procedure.
Novo platno, nov svet, nova priložnost.
Načečka zadovoljivo skico Podzemlja
in vanj postavi svojo Lilith ter njenega Luciferja.
Ogleda si Življenje,
zagleda v Podzemlje,
naokoli njega tisoč risb
vsaka drugačna
vse nedokončane
ločene z okvirji,
a v bistvu povezane.
Odide iz ateljeja
se ne ozre
in ne vrne več.
Prebivalci slik ga bodo še
dolgo vdano iskali,
prepričani v njegovo prisotnost,
častili njegov talent ter izvirnost,
gradili templje
in zanj žrtvovali jagnjetov.
Njihov tragični umetnik pa je
obvisel pod stropom,
poleg studia,
ker je lahko le tako zagotovil
svobodo narisanih likov.
A oni ne vedo,
ujeti v barve.
Poslano:
16. 10. 2016 ob 09:52
Spremenjeno:
16. 10. 2016 ob 09:53
Nisi me razočaral. Samo povem.
A če lahko izbiram, drugi del prevlada.
Lp
T.
Me veseli, da nism preveč prispeval k "imiđu razočarane gospodinje" :P. S tem ne bi mogel žvet.
In ja, drugi del je bil najbolj zabavn za kracat :).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!