VANAMONDE:
Včeraj sem zopet sanjal. Videl sem strahove.
Kakor, da še zdaj zrem v zrcalni obraz starca. Preliva ga medel sij dogorevajoče sveče.
V svoji negibnosti je podoben bledikasti mrtvaški maski,
lebdeči med zaprašenimi zavesami pajčevin, ki skrivajo.
Je kakor stoletni kip, ki mu je čas zarezal globoke brazde.
Zdi se mi, da sta toplina njegovega pogleda
in prešernost poigravanja ustnic v nasmehu
izpuhtela v neskončno vesolje že pred milijardo leti
puhtela v neskončno vesolje že pred milijardo leti
v neskončno vesolje že pred milijardo leti
vesolje že pred milijardo leti
že pred milijardo leti
milijardo leti
leti
le - ti
l - e - t - i
e-t-i
ti
ti-le
ti le le -ti
ti le leti
te le leti mi
te le leti Misel
leti mi sel
leti SEL ... METULJ


MISEL STAROSTA:
Ne boj se otrok, to niso bile sanje.
To je le zgodba, ki sem ti jo pripovedoval.

VANAMONDE:
Oh, Misel Starosta, ti znaš toliko lepih zgodb.
Prosim te, povej mi tisto, ki jo imam najraje!

MISEL STAROSTA:
... Galaksija se je večkrat zavrtela okoli svoje osi,
preden se je Vanamonde zavedal svojega obstoja.
Spomnil se je tistih prvih bitij,
toda spomnil se je tudi
obupa, ki ga je prevzel, ko so odšla.

Tisočletja se je potepal od sonca do sonca,
počasi se je razvijal in krepil.
Nekoč je sanjal, da bo našel tiste, ki so ga obudili v življenje.
Sen je obledel, a popolnoma ni nikoli umrl …

Na neštetih svetovih je našel razbitine,
ki jih je zapustilo življenje, toda razum je odkril samo enkrat –
in pred Črnim soncem je v strahu pobegnil.

Vesolje pa je veliko in iskanje je bilo šele na začetku ...

… potem je nekega dne našel Davida in njegovega prijatelja Medota.
Vanamonde se jima je predstavil v obliki bitja Metulj,
v podobi Modre Vile.

Modra Vila je Davidu izpolnila največjo željo –
biti zopet s svojo mamico.

Medo je pa želel postati Metulj.
Tudi njemu je Vila izpolnila željo
in skupaj sta odletela v
svobodo…


KONEC ?
Kje pa,
nikoli se ne konča ta zgodba …

M