MEFI:
Ali še vedno ljubiš samo naju?
EGO:
Ko sem bila majhna sem želela imeti še manjšo ribico.
Sanjala sem o njej ponoči in sanjarila podnevi.
Bilo je še mnogo drugih želja, zdaj pa bi želela imeti za vse
oceane –
morje drobcenih ljubezni ....
Ribe !
Hčere morske pene –
glas mojega spoznanja naj preplavi vaše duše !
Sem le del vas, ve ste del mene - zato me ne prezrite :
Gledala sem, a vseeno sem bila slepa.
Poslušala sem, a vseeno sem bila gluha.
Mislila sem, da je optična prevara in se čudila
kako lahko švigajo v kristalni vodi okoli mene prividi ...
...Potem so obstali.
Kipi so bili oni, kip sem bila jaz.
Bilo je smešno - kakor, da bi mirovali, čeprav nas je tok nesel
naprej.
Čutila sem, da smo preskočili čas in zaživeli drugačno življenje
–
izven biti .... Zdaj vem: obstaja neskončno veliko svetov v
sebi.
V enem si Ti, v drugem sem Jaz, v tretjem Ono, tja v brezkraj smo
mi Vsi.
Vsi zremo iz svojega in se ne najdemo, čeprav se ljubimo in hkrati
sovražimo.
Vse je relativno: na tej in na mnogi strani,
čas je izmišljen tiran ....
.... Svet je velika soba. Toda obstaja še druga soba, katere žive
stene ste vi.
ZBOR:
Smo mi.
EGO:
V njej sem dan na dan in se dušim.
ZBOR: Dušiš ?
EGO:
Štiri stene, strop in pod, ki si stoje nekoliko preblizu.
Obupan, da je vse tako tesno, sem se zgrozil.
ZBOR:
Kako bom živel v njej ?!
EGO:
Za mizo sem posadil svojo moško voljo,
delo in načrte razpostrl pred njo in obstrmel.
ZBOR:
Ni jim tesno.
EGO:
Pogrnil sem ležišče za utrujenost,
pripravil kot za jeznoriti spanec,
za lahkomišljeno prebujanje in obstrmel.
ZBOR:
Ni jim tesno.
EGO:
Odprl sem okno
in s prostranih pašnikov,
igrišč in daljnih sanj poklical razkropljeno čredo svojega
otroštva.
Prišlo je z lahkimi nogami radostno zarajalo po moji tesni
sobi
in spet sem obstrmel.
ZBOR:
Ni mu tesno.
EGO:
In pohitel sem na pot v nedoživeto vse, kar sem kdaj sanjal,
sem tu našel in pripeljal v svojo tesno sobo in obstrmel.
ZBOR:
Ničemur ni tesno.
EGO:
Potem pa mi postalo je tesno od groze:
kako neznatno je življenje !... Dajte mi Luč!
MEFI:
Kaj boš z njo ?
EGO:
Delala mi bo družbo v samoti.
Zdaj odhajam.
DARWIN:
Kdaj se vrneš ?
EGO:
Nekoč zagotovo.
ZBOR:
Vanamonde, Vanamonde, Vanamonde...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: M
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!