Vzameš neprespane noči 

In kavo 

Ki pustila je lise v skodelici 

Prejšnjega dne 

In toplo poletje 

Ko začne izginjati bledica 

Ki zima pustila jo je, in 

Pustila je nosove rdeče in lica. 

Čakaš na jesen 

Ko odnese te meglica 

In listje strmoglavlja 

In vlaki bezijo v noč 

Ko pozno ponoči, zgodaj zjutraj 

Melanholija ti srce preplavlja 

Opija te 

Te opijani 

In te prisili bruhati besede 

Na rob tankega lista papirja 

Kjer pozabljena naloga leži 

Nedokončana. 

Dodaš topel vlak 

In mrzlo pokrajino 

Ki noter hoče 

A kaj ko v duši je prevroče 

In prsti primejo pisalo 

Se z njim po ustih poigrajo 

In glasba kriči v ušesa 

A slisis le tihoto mraza 

In ljubkuješ plamenček 

Ki v tebi se užiga. 

Misli valovijo  

Zrak ti šepeta 

Oči begajo od vrha do dna 

Majhne beležnice 

Prenapolnjene misli in idej 

Zato pišeš besede čez besede 

In misli čez črke 

Dokler ne veš več kje začeti 

In potem obrneš stran. 

Misel rodi se v naravi 

Ko za nič nisi več pripravi 

In te udari 

In zažge 

Ta plamenček 

In tako vzames list drevesa 

In pises nanj besede 

In ko zmanjka ti dreves 

Koža se odpre  

In šepeta besede 

In ogenj se izlije v jezero 

Kakor lava zasika in usahne 

A ogreje jezero 

In to zagori 

Papirja ni več 

In koža je izginila, se odprla 

In tako ostane le še duša 

V katero pišejo se misli. 

V učilnici  

Ko pogled bega ven  

In išče oblike v oblakih 

Ko pogled se zoži 

In soba potemni 

Spet primeš pisalo in papir završi 

In duša pada v kosih na papir in platno 

In barve ršejo pokrajino in drevesa brez listov 

In listje na tleh, popisano z besedami  

In prelito z dušo 

Listje prekriva tvoje truplo 

Ki leži na tleh  

In izginja pod barvnim listjem 

In jezero in majhno klopco 

Upognjeno pod težo misli 

In neizgovorjenih besed 

In ko ne ostane nič več 

Ležeš k počitku 

Tudi če te ni več 

Vse izlito je na papir 

Na mizo 

Na tla, na drevesa, v jezero, morje 

V širno in daljno vesolje 

Takrat večno zaspiš 

In se v prah spremeniš.

Kaja_