Tvoja hiša je le še okvir iz zidakov;
ples je postal trpek spotik korakov;
beseda, beseda modrosti in sreče,
se le še do pol na plan opoteče;
mislec v tebi, trmast, vzkipljiv,
ponosen, natančen, predan, marljiv,
s šalo za srajco, otrok igriv –
ušle so osebnosti te spodkopane
s čolna tonečega kakor podgane;
a ni mi mar, naj beži, kdor hoče,
da bi le ena ostala – oče ...!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!