spuščen do zemlje
s kapljo ljubezni na ustih
in z roko na mojih mehkih bokih
se je ustavil pod visokim drevesom
zorečih jabolk

pripravil je posteljo
z velikim molkom oblakov
volkove je postavil na stražo
da s svojimi zamolklimi kriki po krvi
napolnijo posode strasti

potem se je dotaknil jezika
kakor teče čista reka
iskal je zamujeno kal pomladi

in v mojih očeh so plesala drevesa
dan se je zavrtel na konici svetlobe
in na terasah zelenih bregov je vzklilo
novo življenje

Barbara Žvirc