Nobenih stranpoti.
Le eno cesto vidim.
Pravo ali ne.
Ko se obrnem, vprašam:
so druge sploh bile?
In če nazaj se vrnem
v včeraj, nekdaj, prej,
isto bi izbrala.
Neznanokrat poslej.

Vedno prisotna, ta,
zame bi ostala -
edina, prodnata.
Še bi jo tlakovala
z objemki nihanja,
ki sámo sebe sliši
in tebe prepozna
med vsemi risbami.
Prelomi dihanja.

Lidija Brezavšček - kočijaž