DARWIN:
Ti si EGO in tvoje misli so v puberteti.
Povej mi ali naju ljubiš?

EGO:
Hočem se le dvigati, dvigati, dvigati, ....

DARWIN:
Mefi, povej ji resnico o nečem.

MEFI:
Pred davnimi časi je živel Giordano Bruno.
Bil je zelo veren mož - vsako jutro se je z užitkom pribijal na križ.

(sufler: ne samo na dan mučenikov ;))

Toda njegova lažna sreča ni dolgo trajala –
neko noč se je iz neskončnega časovja izvila Prva Misel.
Bila je poganska in zelo zvita.
Postavila se je predenj, toda Bruno je šel skozi njo in je ni opazil.
Prva Misel se je močno užalostila.
Poskusila je znova, toda zaman.
Prišel je sedmi dan in Giordano Bruno se je ulegel k počitku v senco križa.
Zapihal je topel vetrič z juga in z njim je poslednjič prišla Prva Misel.
Giordano je zaspal, zato se je Prva Misel lahko vgnezdila v njem.
Potem so minila tisočletja, ko se je zopet zbudil.
Začutil je, da noče biti več star. Hotel se je le igrati, igrati, igrati.

EGO:
In kaj so naredili z njim tisti, ki so se imeli za znanstvenike?

Mefi:
Zapisali so ga v Knjigo prekletih.

DARWIN:
In ga izobčili ter sežgali na Križu Dogme, drugim v opozorilo !
Toda za njim bodo prišli še mnogi preroki preden se bo znanost pomladila.

EGO:
Ali se bom jaz tudi kdaj imenovala Giordano Bruno?

DARWIN:
Ne. Ko se bo kolesje prastare ure zavrtelo milijonkrat in še več,
takrat boš ti Vanamonde - večni duh.

M