Svež grob
Rože barja nad trohnjenjem
mi kričijo besedo, ko so vsi molčali.
Z votlimi trnji grenkega spomina
me tolažijo, da bodo moji dnevi slajši.
Ko so vsi odšli, mi je dopustil,
da sem jih znova pobožal.
Kaneje. V tišini. Drugje.
Zatrepetalo je izsušeno srce.
( Iz knjižice Okamenele struge 2013 )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
- 04. 10. 2016 ob 10:48
- Prebrano 560 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 137.57
- Število ocen: 6
