Reka

Veš,
včasih je vse drugače.
V tišini,
ko šepeta listje.
Ko dobi noč krik rojstva.
Ko gozdovi počijejo v naročju.
Ko izza zidov spet vstaja plima.
Vrne se bivše,
ko je vse drugače.
Tedaj ne zmorem biti le gladina.
Reka, ki deroča po značaju
odnaša v Ren oguljene spomine,
ni niti s sušo
samo plitka voda, ki objame strugo.
Samo kaplja, ki obleče skalo.
Prozorna.
Tanka.
Brez odmeva.
Naraščam tiho, v stanju rema.
Tedaj se zbujam, ko so v dremežu neurja.
V bregovih puščam kostanjeve spomine nate.
Spočijem se na robu mulja.
In se odnesem v oceane.
Da ne pozabim, da sva si vendar tuja.
Da me odnaša,
meče čez slapove
vse najine utvare.
Vsa najina obzorja.
Tako lahko brez sprenevedanj se zavem,
kako so utonila lačna jutra.
Lahko si dopovem.
Da sem drugačna,
ko je vse drugače.

Reka.
ki poplavlja sanje.

Ki se ne bo nikdar
razlila čez kotline.

lorellia

Komentiranje je zaprto!

lorellia
Napisal/a: lorellia

Pesmi

  • 02. 10. 2016 ob 00:52
  • Prebrano 662 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 155.6
  • Število ocen: 6

Zastavica